ZGODOVINA IN NASVETI ZA KOVINSKE DODATKE IN DELI ZA NAKIT

Potopite se v obsežno ponudbo zapiral, zaključnih kapic, osnov za broške in obeske, osnov za prstane, povezovalnih elementov, stoperjev, kovinskih cevk, kovinskih kapic, delov za uhane in številnih drugih delov za nakit po ugodnih cenah iz EM ART. Z lahkoto si zagotovite materiale za uresničitev svojih ustvarjalnih idej, mi v EM ART pa vam bomo pomagali z nekaj koristnimi informacijami o vaših izdelkih.

Držite se! Kako izbrati pravo zaponko za naš ročno izdelan nakit?

V pregovoru »Majhni kamni prevrnejo voz« je veliko modrosti – marsikdo se je o tem že prepričal iz lastnih izkušenj. Pri oblikovanju in izdelavi nakita so podrobnosti še posebej pomembne, zato jim posvetimo posebno pozornost, začenši z eno najpomembnejših – zapirali.

Eden najpomembnejših elementov – in hkrati eden tistih, ki jih pri načrtovanju ogrlice ali zapestnice najpogosteje prezremo – je zaponka. Pri izbiri moramo upoštevati ne le videz nakita in to, kako se zaponka v njega vključi, temveč tudi druge dejavnike, zaradi katerih bo naša stvaritev ne le privlačna, temveč tudi trpežna in udobna za nošenje.

Katero zapiralo izbrati glede na težo nakita?

Ključnega pomena je nosilnost izbranega zapirala, torej največja teža, ki jo lahko prenese, ne da bi se odprlo ali deformiralo. Proizvajalci in trgovci tega podatka praviloma ne navajajo izrecno, prav tako skoraj nihče ne izvaja posebnih testov zapiral. Vendar je koristno vedeti, katere vrste zapiral lahko uporabite pri svojih najtežjih modelih in s katerimi morate ravnati bolj previdno.

Zapiralo omega (Omega Lever)

Ta vrsta zapirala sodi med bolj občutljive. Gre za prekinjen votel kovinski obroček z majhno ročico, ki blokira odprtino in prepreči, da bi drugi del zapirala – drugi obroček – zdrsnil iz njega. Najpogosteje se pojavlja v zelo majhnih velikostih, je precej fino in ima majhno nosilnost, zato je primerno predvsem za tanke verižice in lahke ogrlice. Večje velikosti omogočajo uporabo večjih perlic, vendar so nasploh manj razširjene. Redko so na voljo v drugačnih oblikah.

Karabinasto zapiralo (Lobster)

To zapiralo deluje po podobnem principu (imenujemo ga tudi »jastogova klešča« ali »papagaj«, saj odprti gibljivi del spominja na papagajev kljun). Za razliko od prejšnjega tipa njegov mehanizem omogoča izdelavo različnih oblik – srčkov, cvetlic in celo živali. Prenese večjo težo kot zapiralo omega, vendar se tako kot to običajno proizvaja in ponuja v manjših velikostih, primernih za nežnejši, lažji nakit. Poleg geometrijskih oblik so na voljo tudi zapirala v obliki cvetov in živali.

Škatlasto zapiralo (Box clasp)

Škatlasto zapiralo je sestavljeno iz ozke kovinske »škatlice« in kovinske ploščice, prepognjene na pol. Ko ploščico vstavite v škatlico, se izravna in zapre zapiralo. Ponuja se v različnih oblikah in z različnimi okraski, vendar ni primerno za zelo težke ogrlice. Ena od različic je škatlasto zapiralo s »trnkom ribiča«, pri katerem je ploščica izrezana v obliki kljuke, ki se zatakne v odprtino(-e) v steni škatlice. Čeprav lahko teoretično prenese precejšnjo težo, so takšna zapirala navadno majhna in fina, zato je njihova nosilnost manjša.

Preklopno zapiralo (Flip clasp)

Preklopna zapirala – to so zapirala, podobna tistim na zapestnih urah. Prenesejo kar precejšnjo težo, vendar niso priročna za vse modele, zlasti ne za ogrlice. Na voljo so z različnimi dekorativnimi motivi, a niso zelo razširjena in jih ni mogoče dobiti povsod.

Magnetno zapiralo

Magnetna zapirala obstajajo v številnih oblikah, velikostih in izvedbah, vendar klasično magnetno zapiralo sestavlja razdeljena kovinska perla, v katere obe polovici sta vgrajena magneta. Nosilnost je odvisna od moči magnetov, vendar je običajno precej velika.

Vijačno zapiralo

Običajno zelo nežno in fino, a hkrati stabilno in sposobno prenesti veliko težo. Žal se sčasoma navoj obrabi in zapiralo postane manj varno.

Kljukasto zapiralo (Hook clasp)

Kljukasto zapiralo – njegov mehanizem je preprost: kljukica se zatakne v obroček ali element v obliki osmice, vendar lahko takšno zapiralo prenese veliko težo in je lahko izdelano v številnih dekorativnih izvedbah. V to kategorijo sodijo tudi t. i. »toggle« zapirala.

Zapiralo v obliki črke S

Zapiralo v obliki črke S. Oblikovan je kot črka S (včasih z malo več domišljije) in se pripenja/odpne na obeh straneh. Zaradi zakonov fizike je zelo močno in varno. Ponavadi je tudi nekoliko večje, zato je vizualno primerno za velike, težke perle.

Zapiralo z zatičem (Pin clasp)

Ta tip zapirala je sestavljen iz obroča in zatiča in lahko, zahvaljujoč vzvodu, prenese veliko težo, ne da bi se odpelo ali poškodovalo. Obstaja v različnih oblikah in z raznolikimi okraski.

Drsno zapiralo (Slider clasp)

Najbolj robustna in stabilna rešitev so verjetno drsna zapirala. Sestavljena so iz dveh cevk z zelo majhno razliko v premeru, tako da se ena lahko zdrsne v drugo.

Izbor zapirala uskladite z ustreznimi povezovalnimi obročki (če niso priloženi v kompletu) in z majhnim elementom, na katerega v naglici pogosto pozabimo – zaščito za žico (wire protectors). Gre za majhne kovinske zanke, ki jih namestimo okoli nitke ali žice za nizanje/tkanje in obročka zapirala, da zmanjšamo trenje in podaljšamo življenjsko dobo modela. Namesto zaščitnikov lahko uporabite francosko žičko – fino kovinsko spiralo, katere kratek košček se natakne na nit, da jo zaščiti pred drgnjenjem ob zapiralo.

Ne pozabite, da pri uporabi drugega materiala za nizanje kot sta nit ali žica (trak, tekstilni ali usnjen trak) potrebujete bodisi posebna zapirala za te materiale bodisi primerne zaključne kapice.

Dejstva iz zgodovine uhanov

Nakit ima tisočletno zgodovino, uhani pa so med najstarejšimi znaki človekove želje po spreminjanju zunanjega videza. Sledi nošenja uhanov so našli na ušesih nekaterih najstarejših staroegipčanskih mumij. Zgodovinsko gledano so bili prav moški tisti, ki so prvi smeli nositi uhane. V starem Rimu je bila količina zlata, ki so ga moški smeli nositi na ušesih, zakonsko omejena.

V petdesetih letih 20. stoletja so uhani izgubili na priljubljenosti, ženske z luknjanimi ušesi pa so bile pogosto tarča posmeha. Še danes so uhani ključen element skoraj vsakega obreda v Indiji. Tam otroci dobijo svoje prve uhane v okviru posebnih ceremonij in obredov. Glavno merilo pri izbiri materialov za izdelavo para uhanov je udobje osebe, ki jih bo nosila. Pomembna ni le lepota nakita, ampak tudi njegova konstrukcija, ki ne sme ovirati, temveč ustvarjati občutek udobja in estetskega sloga.

Pot verižice

Še en zanimiv kovinski dodatek je naša ponudba verižic EM ART. Ali poznate zgodovino verižice? Poglobite se v informacije, ki smo jih pripravili za vas, in ustvarite edinstven nakit, s katerim boste razveselili svoje bližnje. Skoraj vsak ima vsaj eno verižico. Verjetno niste razmišljali, kdaj, kako in zakaj so ti okraski nastali in postali tako priljubljeni. V naslednjih vrsticah si bomo ogledali njihovo zgodovino.

Pred davnimi časi so ljudje začeli najprej izdelovati nakit iz zlata. Zlato je bilo precej bolj razširjeno kot drugi kovinski elementi. Zato so bili – čeprav se nam danes to zdi nenavadno – drugi kovine veliko bolj dragocene kot zlato. Njihova pridobitev iz kemičnih spojin je bila težavnejša in s tem dražja. Domneva se, da je bilo prvo srebro pridobljeno s taljenjem zlatonosne rude.

V grških zgodovinskih virih se srebro pojavlja pod imenom »elektrum«. V antiki so srebru pripisovali magične lastnosti. Stari astrologi so verjeli, da ta plemenita kovina prihaja z Lune, saj ima enak sijaj in čar. Sčasoma sta se začela razvijati rudarstvo in kemija. V tem obdobju se je začel čistejši način pridobivanja srebra iz rud, posledično pa tudi izdelava srebrnega nakita, predvsem verižic.

Sprva so verižice in ogrlice izdelovali iz žice. Ni jasno, kdo, kdaj in zakaj se je odločil izdelovati verižice tudi iz drugih kovin. Jamske poslikave pričajo o tem, da so se ljudje za okrasje in nakit zanimali že v prazgodovini. Prve »verižice« so bili usnjeni trakovi ali ogrlice iz kosti. Kasneje so jih nadomestile ogrlice iz kovinske žice.

Kmalu zatem so začeli verižice izdelovati iz bakra, zlata in srebra. Kovine so nadomestile usnje in kosti zaradi svoje trajnosti. Zaradi tega so se verižice lahko prenašale kot dediščina. Zanimivo je, da verižica sprva ni veljala za samostojen kos nakita. Njeno nošenje je skoraj vedno pomenilo, da na njej visi obesek ali medaljon. Z nastopom 20. stoletja si je srebrna verižica utrdila položaj med vsem drugim nakitom. K temu je pripomogel razvoj zlatarstva. Začele so se pojavljati nove in zanimive verižne vezi – do takrat so bile v uporabi le približno tri do štiri vrste.

Danes so verižice na voljo v različnih dolžinah in debelinah, v kombinaciji s kamni, usnjem ali lesenimi elementi. Ljudje smo lahko hvaležni za razvoj proizvodnje nakita – verjetno si nihče v 21. stoletju ne želi nositi ogrlice iz kosti.

Potrebni kovinski dodatki in deli za izdelavo nakita

Kovinski dodatki in deli za nakit EM ART so najzvestejši pomočniki ustvarjalcev. Ogromna raznolikost kovinskih komponent in delov za nakit pride do vas po zaslugi bogate ponudbe v naših trgovinah. Za njihovo izdelavo oblikovalci uporabljajo najrazličnejše kovine – srebro, medenino, baker – ter minerale, kot so kremen, ametist itd. Nekateri se podajo tudi v brezmejni svet drznejših in bolj ekstravagantnih idej z akrilom, steklenimi perlicami, tkaninami in organskimi materiali, kot so les, školjke, konoplja, papir in še veliko več.

Dobre mojstre ročno izdelanega nakita odlikuje ne le domišljija in čar njihovega talenta, temveč tudi odlično poznavanje motivov in ornamentov vsake človeške civilizacije, vtkanih v njeno umetnost nakita. Prav od tod prihaja nežen pridih kulture in etničnega pridiha v nakitu.

Moč oblikovalcev je v njihovi ustvarjalnosti. Ustvarjalnost pa je nekaj izjemno preprostega – kot Kolumbovo jajce. Poznate zgodbo o Kolumbovem jajcu? Kmalu po svojih velikih odkritjih je Kolumb zbral španske plemiče na večerji. Ti so začeli zmanjševati pomen njegovih dosežkov in trdili, da bi lahko vsak z enakim literarnim in geografskim znanjem dosegel isto. Kolumb je vzel jajce in jih izzval, rekoč, da ga nihče od njih ne more postaviti pokonci na mizo brez kakršnihkoli pripomočkov. Ko so vsi poskusi spodleteli, so razdraženi aristokrati prosili Kolumba, naj to stori sam. Brez oklevanja je rahlo udaril jajce ob mizo in zaradi majhne udrtine je ostalo v navpičnem položaju. »To lahko naredi vsak!« so zaklicali mogočneži Španije. Kolumb pa je odvrnil: »Res je, vsak lahko – a pomembno je, kdo se tega prvi domisli.«

Prav v tem zadnjem stavku je bistvo ustvarjalnosti mojstrov ročno izdelanega nakita. Ker si prizadevajo za nenehno izboljševanje, učenje skozi vse življenje in stalno iskanje novega, zanimivega in neznanega, imamo danes dostop do izjemno raznolikega in očarljivega nakita. Vsaka ženska se lahko prepozna v njihovih delih – le odpreti mora svojo dušo in se v obilju lepote najti.

Ročno in ustvarjalno oblikovan nakit je najlažja pot do edinstvenosti. Je del našega videza, osebnosti in duše, ki nas naredi neponovljive. Je čudovit modni dodatek, ki lahko tudi najpreprostejši videz spremeni v nekaj posebnega.

Ideja o edinstvenosti ženske sega od antike do danes ... in bo ostala večna. Od Kleopatre do sodobne »Iron Lady« revije Vogue, Anne Wintour – guruja današnje mode, ki pravi: »Ustvari svoj slog. Bodi edinstvena zase in neponovljiva za druge.« Prav v tem se skriva skrivnost ženske lepote.